Ne "ne upaš" govoriti tujega jezika, ampak imaš le "sindrom Michelinovega kuharja"

Ali si kdaj doživel/a kaj takšnega?

Na pamet si se naučil/a kup besed, slovnična pravila obvladaš do potankosti, a ko pred teboj zares stoji tujec, ti v glavi sicer roji tisoč in ena misel, a usta so ti prilepljena kot z lepilom in niti besede ne moreš izdaviti.

To vedno pripisujemo "sramežljivosti" ali "pomanjkanju talenta". Vendar je resnica takšna, da imaš morda le zelo pogosto "bolezen" – jaz jo imenujem "sindrom Michelinovega kuharja".

Učenje tujega jezika je kot učenje priprave nove jedi

Predstavljaj si, da prvič kuhaš. Tvoj cilj je pripraviti jajca s paradižnikom, ki so užitna. Kako bi to storil/a? Verjetno bi bil/a zmeden/a, morda bi dal/a preveč soli, temperatura kuhanja morda ne bi bila prava, in končni izdelek morda ne bi bil videti najbolje, a navsezadnje je to jed, ki je užitna in ti omogoča, da jo naslednjič pripraviš bolje.

Kaj pa, če od samega začetka tvoj cilj ni "pripraviti jed", ampak "pripraviti popolno jed, ki si zasluži Michelinovo zvezdico"?

Preden bi začel/a kuhati, bi večkrat preučil/a recept, se obremenjeval/a z velikostjo narezanega paradižnika in s tem, kako dolgo naj stepaš jajca. Celo bal/a bi se, da boš naredil/a nered v kuhinji, ali pa bi te skrbelo, da okus ne bo dovolj izjemen, zato se dolgo ne bi upal/a niti prižgati štedilnika.

In rezultat? Drugi že jedo domače, morda ne popolne, a užitne jedi, medtem ko ti, s kupom popolnih sestavin, imaš le prazen krožnik.

To je naš največji duševni blok, ko govorimo tuji jezik.

Ne zasleduj "popolne izgovorjave", najprej "postrezi jed"

Vedno mislimo, da mora biti prva beseda, ki jo izgovorimo, slovnično pravilna, izgovorjava avtentična in izbira besed izjemna. To je tako, kot bi od kuharja začetnika zahtevali, da ob prvem kuhanju pripravi vrhunsko jed – absurdno in nerealno.

Dejstvo je: Bolje je govoriti jecljajoče, kot pa sploh ne spregovoriti.

Jed, ki je malce slana, je boljša od jedi, ki sploh ne obstaja. Če nasprotna oseba "okusila" tvoj pomen, je to že velik uspeh. Tiste majhne slovnične napake ali naglasi so kot zrnca soli, ki se v jedi niso povsem raztopila – niso nič hujšega. Pravi kuharski mojstri so vsi začeli s sežiganjem nešteto loncev.

Ne boj se "slabih ocen", nihče ti ne bo dal ocene

Bojimo se biti obsojani. Bojimo se, da si bodo drugi mislili: "Kako slabo govori," tako kot se kuharji bojijo slabih ocen gostov.

Toda poglejmo z drugega zornega kota: če zaradi strahu ne spregovoriš, kaj si bodo mislili drugi? Morda si bodo mislili, da si "hladen/a", "neinteresanten/na" ali da "sploh ne želiš komunicirati".

Ne glede na to, ali govoriš ali ne, si nasprotna oseba ustvarja vtis o tebi. Namesto da bi ti pasivno prilepili etiketo "tihi/a", raje prevzemi pobudo in komuniciraj, četudi bo proces nekoliko neroden. Prijatelj, ki ti je pripravljen postreči jed, narejeno z lastnimi rokami, četudi ima kakšno pomanjkljivost, bo vedno bolj priljubljen kot nekdo, ki le prazno govori o popolnih receptih.

Kako pozdraviti svoj "sindrom Michelinovega kuharja"?

Odgovor je preprost: Ne imej se za kuharskega mojstra, temveč za veselega "domačega kuharja".

Tvoj cilj ni osupniti svet, temveč uživati v procesu kuhanja (komunikacije) in deliti svoje stvaritve z drugimi.

Sprejmi neurejeno kuhinjo. Sprejmi to – tvoja jezikovna učna kuhinja bo nujno neurejena. Delanje napak ni neuspeh, temveč dokaz, da se učiš. Danes uporabiš napačno besedo, jutri zamešaš čas – vse to je "okušanje jedi", ki ti pomaga, da boš naslednjič boljši.
Začni z "domačimi jedmi". Ne izzivaj se takoj s kompleksnimi jedmi, kot je "Buddha skače čez zid" (na primer, da bi se spuščal/a v filozofske debate z nekom). Začni z najpreprostejšimi "jajci s paradižnikom" (na primer, pozdravljanje, spraševanje o vremenu). Gradnja samozavesti je veliko pomembnejša od prikazovanja visoko zahtevnih veščin.
Poišči varnega "degustatorja". Najpomembnejši korak je najti okolje, kjer lahko brezskrbno "kuhaš narobe", ne da bi te skrbelo posmehovanje. Tukaj so napake spodbujane, poskusi pa pohvaljeni.

V preteklosti je bilo to morda težko. A zdaj nam tehnologija ponuja odlično "simulacijsko kuhinjo". Orodja, kot je Intent, so kot klepetalnica z vgrajenim pametnim prevajalnikom. Lahko komuniciraš z ljudmi po vsem svetu, in ko se zatakneš ali ne najdeš prave besede, ti AI prevajalnik, kot prijazen pomočnik kuharja, takoj prinese najprimernejše "začimbe".

To je popolnoma spremenilo pravila igre. Visokostresno "predstavo na odru" preteklosti je spremenilo v sproščen in zabaven kuhinjski eksperiment. Tukaj lahko pogumno poskušaš, dokler ne boš poln/a samozavesti in pripravljen/a, da se pred prijatelji v resničnem življenju "izkažeš".

Zato, ne obremenjuj se več s tisto nedosegljivo "Michelinovo pojedino".

Vstopi v svojo jezikovno kuhinjo in pogumno prižgi ogenj. Zapomni si, namen jezika ni popolna predstava, ampak topla povezava. Najokusnejši pogovori so, tako kot najokusnejše jedi, pogosto malce nepopolni, a polni iskrenosti.