V tej državi, če ne razumeš "domačega jezika", ne razumeš življenja.

Pogosto mislimo, da je dovolj, če se dobro naučimo angleščine, in se nam ni treba bati nikjer na svetu. Navsezadnje je to kot svetovna "lingua franca", z njo se da urediti vse: posel, tehnologija, potovanja...

Toda ali ste kdaj pomislili, kakšna bi bila situacija, če bi neka država svoj "domači jezik" – jezik, ki se sliši popolnoma nepovezan z glavnim tokom – obravnavala enako pomembno kot uradni jezik, ali celo pomembneje?

To se sliši neverjetno, vendar se resnično dogaja v Paragvaju, državi v Južni Ameriki.

Kako je "družinski skrivni recept" postal glavna jed na državniškem banketu?

Predstavljajte si, da je španščina kot svetovno priljubljena "hitra hrana", standardna, učinkovita in prva izbira za delo in uradne zadeve. V Paragvaju pa obstaja še en jezik, gvaranščina (Guaraní), ki je kot "družinski skrivni recept", ki se prenaša iz generacije v generacijo.

Ta "recept" se je sprva širil le znotraj družine, bil je jezik, ki so ga sorodniki in prijatelji uporabljali za šalo, pogovore in izražanje ljubezni. Poln je topline življenja in duha zemlje.

Dolgo časa ta "družinski skrivni recept" ni bil cenjen. Če bi ga uporabili v uradnih okoliščinah, bi se celo zdelo, da ste neizobraženi in "zaostali". Kot bi vstopili v prestižno restavracijo v natikačih, bi vedno privabili čudne poglede.

Toda Paragvajci so postopoma spoznali, da čeprav je tista globalno razširjena "hitra hrana" priročna, ne more zapolniti notranjega občutka pripadnosti. In tisti edinstven "družinski skrivni recept" je tisto, kar resnično določa, kdo "mi smo". V sebi nosi spomin, čustva in dušo naroda.

In tako se je zgodil čudež.

Niso opustili tega "recepta", ampak so ga celo postavili na mizo "državnega banketa". Gvaranščino so zapisali v ustavo in jo postavili ob bok španščini kot uradni jezik. Otroci se v šolah učijo oba jezika hkrati, in na vladnih dokumentih ter javnih oznakah lahko vidite njuno sobivanje.

Danes v Paragvaju prava "kul" stvar ni v tem, kako tekoče govoriš španščino, temveč v tem, da lahko v španščino naravno vpleteš nekaj pristnih fraz gvaranščine. Kot bi pri pripravi standardne jedi potresli ščepec edinstvene družinske začimbe, okus takoj oživi in postane polnokrven.

Če obvladaš le "hitro-hransko" španščino, lahko posluješ z ljudmi; če pa razumeš gvaranščino, ki je kot "družinski skrivni recept", se lahko resnično spoprijateljiš z njimi in vstopiš v njihova srca.

Kaj je tvoj "družinski skrivni recept"?

Zgodba Paragvaja nam razkriva globoko resnico: Prava moč ni v tem, da ena kultura prekrije drugo, temveč v tem, da sobivata v harmoniji.

Vsak od nas, vsaka kultura, ima svoj "družinski skrivni recept". To je lahko tvoje domače narečje, pesmi, ki si jih poslušal od malih nog, ali šale, ki jih razumeš samo ti in tvoja družina. Te stvari določajo tvojo edinstveno identiteto.

V valu globalizacije nas zlahka pritegnejo "standardi" in "glavni tok", in postopoma pozabimo na najdragocenejše in najbolj edinstvene stvari v sebi.

Toda resnična povezava se zgodi ravno izven "standardov". Ni izmenjava informacij, temveč srečanje duš.

Zato je komunikacija preko jezikov in kultur tako očarljiva. Trudimo se razumeti drug drugega, ne le dobesedno prevajati, ampak tudi, da bi okusili tisti edinstven "družinski skrivni recept" v kulturi drugega.

Na srečo nam tehnologija pomaga to doseči še bolje. Na primer, orodja, kot je Intent, s svojim vgrajenim prevajanjem z umetno inteligenco, si ne prizadevajo le za natančnost, temveč ti pomagajo premostiti ovire, da lahko na najbolj naraven način začutiš čustva in toplino za jezikom drugega. Želi ti pomagati povezati srca.

Zato, ko naslednjič spoznaš prijatelja iz drugačnega kulturnega okolja, ne govori samo o tistih globalno običajnih "standardnih temah".

Raje ga vprašaj, kaj je njegov "družinski skrivni recept"?

Ko začneš biti radoveden glede duše druge osebe, se resnično smiseln odnos šele začne.