Ne "se učiš" tujega jezika, ampak odklepaš nov svet

Ali si že kdaj imel/a takšen občutek?

Preživel/a si ure in ure s pomnjenjem besed, učenjem slovnice in na telefon naložil/a več izobraževalnih aplikacij. Toda ko se je zares pojavila priložnost, nisi mogel/mogla spregovoriti. Učil/a si se angleščine, japonščine, korejščine ... a na koncu se je vse skupaj zdelo kot neskončno, mukotrpno opravilo.

Kje je torej problem?

Morda smo že od začetka razmišljali narobe. Učenje jezika sploh ni izpit, ampak avantura.

Predstavljaj si, da je učenje jezika kot raziskovanje neznanega mesta, ki ga še nikoli nisi obiskal/a.

Tvoji slovarji in slovnični zapiski so zemljevid. Je zelo koristen in ti pove, kje so glavne ceste in znane znamenitosti. Toda če boš samo gledal/a v zemljevid, ne boš nikoli zares začutil/a utripa tega mesta.

Kaj je zares to mesto? To je dišeča kavarna na vogalu ulice, glasba, ki prihaja iz ozkih ulic, edinstven nasmeh na obrazih domačinov in šale, ki jih razumejo le domačini. To je duša mesta.

Mnogi izmed nas se učimo tujih jezikov tako, da držimo zemljevid, a si nikoli ne upamo zares vstopiti v mesto. Bojimo se, da se bomo izgubili (rekli kaj narobe), bojimo se, da se nam bodo posmehovali (zaradi nepravilne izgovorjave), zato raje ostanemo v hotelu (v naši coni udobja) in znova in znova preučujemo zemljevid, dokler se ga ne naučimo na pamet do popolnosti.

In rezultat? Postali smo "strokovnjaki za zemljevide", ne pa "popotniki".

Pravi mojstri jezika so pogumni raziskovalci.

Vedno so vedeli, da je zemljevid le orodje, pravi zaklad pa se skriva v tistih neoznačenih ozkih ulicah. Pripravljeni so odložiti zemljevid in se podati v raziskovanje, vodeni zgolj z radovednostjo.

• Ne pomnijo le besede "jabolko", ampak gredo na lokalno tržnico in poskusijo, kakšen okus ima tamkajšnje jabolko.
• Ne učijo se samo "zdravo" in "hvala", ampak pogumno nagovorijo ljudi, četudi sprva komunicirajo le z gestami.
• Ne preučujejo samo slovničnih pravil, ampak gledajo filme te države, poslušajo njihovo glasbo in čutijo njihove radosti in žalosti.

Narediti napako? Seveda jih bodo. Izgubiti se? To je nekaj povsem običajnega. Toda vsaka napaka, vsaka pot, na kateri se izgubiš, je edinstveno odkritje. Zaradi napačno vprašane poti morda namesto tega odkriješ čudovito knjigarno; zaradi napačne besede prikličete prijazen smeh sogovornika, kar takoj zbliža oba.

To je pravi užitek učenja jezika – ne za popolnost, ampak za povezovanje.

Zato ne obravnavaj več učenja tujega jezika kot naloge, ki jo je treba premagati. Glej na to kot na avanturo, ki jo lahko začneš kadar koli.

Opusti miselnost, da moraš dokončati to knjigo, preden boš spregovoril/a. Kar zares potrebuješ, je pogum, da se takoj odpraviš.

Seveda je raziskovanje sam/a lahko nekoliko osamljeno in strašljivo. Kaj pa, če bi obstajal čudežni vodnik, ki bi zgradil most med teboj in domačini, tako da bi lahko že od prvega dne pogumno komuniciral/a?

Danes imajo orodja, kot je Intent, to vlogo. Je kot tvoj osebni tolmač v žepu, ki ti omogoča, da med klepetom z ljudmi po vsem svetu začasno pozabiš na skrbi glede slovnice in se osredotočiš na razumevanje misli in čustev sogovornika. To ni goljufanje, ampak tvoja "prva vozovnica" za začetek avanture, ki ti pomaga narediti najtežji korak.

Naj jezik ne bo več zid, temveč vrata.

Od danes naprej spremeni razmišljanje. Tvoj cilj ni naučiti se celotnega slovarja, ampak spoznati zanimivo osebo, razumeti film brez podnapisov ali razumeti pesem, ki ti srce zaigra.

Tvoja jezikovna pot ni gora, ki jo je treba osvojiti, ampak mesto, ki čaka, da ga raziskuješ.

Si pripravljen/a, da začneš svojo avanturo?